TOKSIČNI VPLIV ČUSTEV

POSLEDICE NERAVNOVESJA

V sporočilu knjige z naslovom “BOŽANSKA ILIADA” (THE DIVINE ILIAD) so naslednje besede: „Toksemija neravnovesja je edina bolezen človeka“. Razmislimo, kaj to pomeni. 

Bog razmišlja v uravnoteženih svetlobnih valovih. Njegovo univerzalno telo je zato v popolnem ravnovesju. Njegovo celotno vesolje se v svojem ravnovesju ne spreminja za težo enega samega elektrona. Če bi prišlo do najmanjšega odstopanja v uravnoteženem ritmu Božjega mišljenja - vsaj za en trenutek - bi zaradi tega trenutnega neravnovesja takoj ugasnilo nešteto milijonov življenj na milijonih planetov v zvezdnih sistemih njegovega telesa in minilo bi milijone let, preden bi bilo na teh planetih spet mogoče živeti. Strašljivi izbruhi na meglicah in soncih bi jih spremenili v povsem drugačne jakosti. 

A prav to se zgodi s človekovim telesom, ko postane jezen, prestrašen ali sovraži drugega človeka. Naša telesa so sestavljena iz neštetih miniaturnih sončnih in zvezdnih sistemov natanko tako, kot je podobno zgrajeno Božje telo. Če porušimo ravnovesje njihovega ritmičnega gibanja, se valovni vzorci popačijo in izbruhnejo z nasiljem, ki se meri z intenzivnostjo neuravnoteženega čustva. 

To pa še ni vse, saj je neuravnovešeno in neritmično telo ranljivo za smrtonosne mikrobe in druge okužbe, pred katerimi so ritmično uravnotežena telesa izolirana.

LJUBEZEN

Človek je bil dolga stoletja suženj materije, ki sestavlja njegovo telo, zaradi svojega majhnega znanja, namesto da bi bil njen gospodar zaradi svojega kozmičnega znanja. 

Ko človek dela sam, ne da bi poznal Boga v sebi, je podvržen vsem slabostim materije, medtem ko tisti, ki pozna Boga v sebi, materiji poveljuje v tolikšni meri, kolikor pozna Boga v sebi.

Ponovimo zadnji del zadnjega stavka z drugo besedo, ki pomeni Bog. Recimo - „kolikor pozna Ljubezen v sebi“, kajti Ljubezen in Svetloba prav tako pomenita Boga. 

Ljubezen je velik izolator pred vsako boleznijo, ki lahko napade telo. Ljubezen je veliko kolo ravnotežja ali duhovni žiroskop, ki onemogoča, da bi človek svoje telo poškodoval s čustvi, ki zastrupljajo njegovo telo. 

Vsako čustvo katere koli narave, ki ne temelji na Ljubezni, zastruplja telo in raztrga vsak živec, kolikor se to čustvo razlikuje od ravnovesja, od katerega človeka izolira samo Ljubezen. 

Tisti, čigar čustva temeljijo na Ljubezni, upravlja svetlobne valove, ki sestavljajo njegovo telo. Najhujša kuga se ne more dotakniti tistega, ki je tako izoliran z Ljubeznijo. Kdor iz svojega mišljenja in posledično čustev izloči Ljubezen, je suženj svojega telesa in ga izpostavlja strupenim nevarnostim v meri svojega neravnovesja, svoj um pa pustošenju neravnovesja, ki vodi v blaznost. 

Načelo, ki uravnava takšna nihanja, je električno ravnovesje med obema nasprotnima utripoma srčnega utripa in njuno oporno točko, iz katere izhajata. Vse duševne in telesne bolezni nastanejo zaradi neravnovesja med tema dvema pulzoma. 

Dve nasprotni pulzaciji univerzalnega srčnega utripa tega električnega vesolja izražata delitev načela Ljubezni na dajanje in obujanje - načela Življenja na rojstvo in smrt, prav tako delitev vseh Božjih učinkov gibanja na pare nasprotnih izrazov vsake ideje njegovega mišljenja. Tako imamo dan in noč, vročino in mraz, pozitivno in negativno, moškega in žensko ter nešteto drugih parov nasprotujočih si pulziranj, ki jih vse spodbuja univerzalni srčni utrip, ki se med seboj večno izmenjujejo, da bi eno postalo drugo. 

Tako kot dan prehaja v noč, da postane noč, tako tudi hlapi neba prehajajo v vode morij, da postanejo vode morij, in morja prehajajo v vode nebes, da postanejo hlapi nebes. Podobno se človek rodi v življenje, da bi se izmenjal s smrtjo in postal smrt, da bi spet postal življenje.

Ta učinek je treba podrobneje razložiti. Vsakdo ve, da lahko velik duševni pretres tako nenadoma raznese srce, da lahko povzroči smrt. Podobno je splošno znano, da se zaradi velikih duševnih in telesnih obremenitev razvije slabo stanje srca. Zakaj je tako? 

Vsak človek je velikanska električna baterija, sestavljena iz neštetih milijonov manjših električnih baterij. Vsaka celica človekovega telesa je miniaturna električna baterija, ki je med seboj povezana z živci, po katerih teče električni tok, kar ustreza električni napeljavi stroja. 

Osrednji center teh neštetih baterij je v možganih, ki so sedež vseh občutkov in tudi mesto duhovne oporne točke Ljubezni ali Svetlobe uma, od koder se širi vsak valovni vzvod gibanja v celotnem telesu.

V tej nevidni mirujoči oporni točki je božanski vir umske in telesne izrazne moči vsakega človeka. V tej mirni oporni točki se razvija človekovo postopno naraščajoče zavedanje Boga v njem in njegovega Jaza kot enega z Bogom. Obstajajo močni razlogi, ki nas vodijo k prepričanju, da pinealna žleza obdaja to duhovno središče človekovega telesa. 

Tako kot je težišče mirujoča oporna točka, kjer sedi Bog, da bi razširil moč na planet in izpolnil vsako njegovo željo, tako je mirujoča oporna točka v človeku kraj, kjer sedi Bog, da bi izpolnil vsako človekovo željo. 

In Bog jih izpolni, pa naj bodo dobre ali slabe za človeka. To človek težko dojame, toda če ne bi bilo tako, Božjega vesolja vzrokov in posledic ne bi bilo. V naravi ni ne dobrega ne slabega, ne greha ne zla. 

Bog daje človeku svobodno voljo, da izbere svoje dejanje, vendar ima Bog pravico do reakcije tega dejanja, da ohranja svoje vesolje v ravnovesju. Če človek krši zakon, trpi v enaki meri.

STRUPENI UČINKI ČUSTEV

Nenadna in silovita jeza ali dolgotrajno sovraštvo lahko sprožita seme raka ali drugih razpadajočih tkiv. Strahovi, skrbi in dolgotrajna čustva, ki so brez ljubezni ali notranje radosti, razvijejo številne učinke, kot so želodčne razjede, nevritis, artritis in druga toksična stanja. 

Celo žalost, sočutje do trpečih ali žalost ob odhodu ljubljenih oseb porušita ravnovesje telesnih celic in naredita človeka ranljivega za okužbe ali uničujoče toksine, saj vsa čustva nimajo nobene zveze z ljubeznijo ali notranjo radostjo človeka, navdihnjenega z ljubeznijo, niti niso v Božjem umu, ki edini pozna nespremenljivo ekstazo.

Žalost je sebična. Privoščimo si jo zaradi samozadovoljevanja in ne zaradi ljubezni. Kozmični človek pozna lepoto in nerealnost smrti. Sočutje do trpečega s tem, ko ga prepozna kot prizadetega, naredi trpljenje resničnost, medtem ko žalost zaradi izgube česar koli ali „nesrečnega“ stanja kogar koli pozablja na lepoto in obilje vse dajejočega Boga in Narave.

Božji um pozna le eno nespremenljivo čustvo - EKSTAZO - ekstazo Ljubezni - ekstazo navdihnjenih, ki poznajo Božje mišljenje, ekstazo, ki se začenja z notranjo radostjo človeka, ki je daleč na poti do odkritja svojega nesmrtnega Jaza. 

Bog ne pozna žalosti, trpljenja, jeze, usmiljenja, pomilovanja, besa, sočutja, malodušja, nepotrpežljivosti ali nestrpnosti. Že sam namig v teh besedah prikazuje nemogočega Boga - Boga nepopolnosti. Prikazuje šibke ljudi v zgodnjih fazah razvoja. Če bi Bog imel takšne lastnosti, bi to pomenilo stvarjenje vesolja kaosa - namesto uravnoteženega urejenega vesolja Zakona - tako kot lastnosti raznovrstnih neuravnoteženih čustev v človeku povzročajo kaos vojn in nešteto slabosti v človekovem stvariteljskem vesolju. 

Če bi Božanskemu umu pripisali takšna fizična čustva čutov, kot so strah, jeza, srd, usmiljenje, sočutje, žalost, nepotrpežljivost, nestrpnost ali celo pravičnost, bi mu odvzeli božanskost in nesmrtnost ter ga postavili na raven čutnih ljudi, katerih vsako čustvo je razdeljeno na pare nasprotnih izrazov. 

Kdor želi biti razsvetljen s kozmično lučjo vsevednosti, mora najprej tako zelo obvladati svoje telo, da lahko vse stvari sprejema enako in v vseh stvareh spoznava Ljubezen - da je vse DOBRO.

Prav tako mora biti tako zelo gospodar svojega mišljenja, da lahko zaustavi ne le svoje mišljenje, temveč tudi vse električno zavedanje svojega telesa, da bi našel Božjo ekstazo in svojo nesmrtnost. 

Ponovno pravimo - temelj Božjega vesolja je Ljubezen - in ravnovesje je Svetloba Ljubezni. Kdor se želi ozdraviti neravnovesja, mora najprej najti Ravnovesje Ljubezni s spoznavanjem ekstaze Ljubezni. 

Jezus sam ni ozdravil gobavca. Naredil je, da se je gobavec sam ozdravil, tako da je svoje ravnovesje razširil na neuravnovešenega. Osvetlil ga je z Lučjo vsevedne Ljubezni. S tem je gobavec postal gospodar svojega električnega telesa in njegova želja je razpadajočo materijo njegovega telesa v trenutku spremenila v povezujočo materijo.

Jezus je bil nedvomno edini popolnoma razsvetljen človek, ki je kdajkoli živel. Vse človeštvo bo postalo popolnoma razsvetljeno, kot je bil on, saj je to cilj človeštva. To je cilj, zaradi katerega je mojster - dramatik napisal veliko dramo stvarstva.

Ko se vse človeštvo razvija do večje kozmične zavesti o Svetlobi, se vsakdo preobrazi do stopnje svoje razsvetljenosti.

Vir: Walter Russell: The Message of the Divine Illiad, vol 2 (stran 57-62)

pdfcoffee.com/walter-russell-the-message-of-the-divine-iliad-vol-2-8-pdf-free.html