NAVIGIRATI SKOZI SMRT

Torej kaj vidimo, ko ponovno vstopimo v spiritualno vesolje?

Vidimo, shranjujemo in delimo slike, ki smo jih ustvarili zase. Vidimo tudi podobe, k ogledu katerih nas »povabijo« tisti, ki so umrli pred nami. Gledali boste neskončne video posnetke »to je bilo tvoje življenje«, projecirane iz umov ljudi, ki so vas poznali in imeli radi, katerih življenja so se prepletala z vašim in nekaterih, ki vas morda niso imeli tako zelo radi.

Ne vidimo samo slike spiritualnih entitet, ki jih imamo radi in one nas. Vidno je tudi, če smo kdajkoli storili slabo drugim, ali preko dejanja agresije ali tako, da smo pričeli o njih širiti slabe govorice, ali pa ignorirali klic nekoga, ki nas je potreboval in prosil za našo pomoč. Slike, ki jih boste videli morda ne bodo vedno takšne, kot bi si jih izbrali sami. Od tukaj pride ideja »pekla«. »Pekel« je zbirka nezaželenih, neprijetnih spominov in slik, ki jih »enostavno morate videti«. Res je nadležno, ko se moraš soočiti s svojimi lastnimi demoni.

V ekstremnem primeru bo nekdo, ki je odgovoren za smrti milijonov ljudi, kot na primer Hitler ali Stalin, bombardiran s podobami smrti teh žrtev, trenutek za trenutkom, znova in znova. Enota mora sprocesirati vsako od teh mentalnih slik in podob, tragičnih ali ne, preden jih lahko zavrne. Tudi ko jih entiteta skuša potlačiti, ostane odtis vsake podobe pripet na trajni inventorij slik, ki pripada vsaki duši in na ta način »preganja« kršitelja skozi večnost.

Ko prag nesprejemljivih podob doseže kritično maso, je enota potisnjena v izolirani prostor, kjer ostane večno sama s podobami bolečine, ki jih je povzročila drugim. Pekel ni sestavljen iz vročine ali ognja; gre za obsodbo – biti celo večnost sam, s svojimi lastnimi slikami trpljenja, ki si jih povzročil drugim, v najglobjih globinah temačnega vesolja, brez možnosti ponovne povezave s čimerkoli.

Duša, ki je storila tako grozljive zločine, da ostane izobčena v spiritualnem vesolju, kjer ji nihče noče pomagati, je sama s svojimi lastnimi mislimi in slikami. Brez komunikacije bo potisnjena v temačno praznino, v najdaljši kot globokega vesolja. Popolnoma sama, bo trpela agonijo preobremenjenosti z informacijami, pomanjkanja stikov in razvila psihotično paranojo, vržena bo v delirij samopovzročene apatije in separacije; duh spirita, ki lebdi v praznini neskončnega ničesar.

Tam ni nobenega »hudiča« ali »Satana« ali kakšnega drugega vampirja ali gremlina, ki bi upravljal s filmskim projektorjem ali video zaslonom. Gre za vsakega od nas, ki izmenjuje svoje inventorije podob z drugimi zato, da ublažimo efekt in vpliv, ali pozitiven ali negativen, ki ga imajo te fotografije naših življenjskih izkušenj na naše prihodnje inkarnacije.

Na spiritualni ravni, ne bi Bog, ki je neskončno dober nikoli dovolil obstoja koncepta »hudiča«, ki trpinči druge. Sami smo izdelali ta prekrasni sistem krivde preko enačbe, da kadarkoli delamo slabo, potem sami sebe mučimo do stanja izolirane norosti. Sicer obstajamo, ampak se nikoli ponovno ne povežemo.

Zvezdniki imajo enak, unikaten problem. Bombardirani so s podobami, ki izvirajo iz zanimanja in pozornosti; mnoge podobe lahko izvirajo iz ljubezni, spet druge pa iz manj plemenitih čustev, kot na primer ljubosumja. Ravno tako kot na Zemlji, so lahko paparaci spiritualnega vesolja precej invazivni in nadležni. Slava ima svojo slabo stran v vsaki dimenziji. Ekstremna popularnost, zaslužena ali ne, izčrpava in utruja vsakega, ne glede na to, ali je živ znotraj telesa ali živ izven njega.

Do sedaj bi že morali doumeti dejstvo, da smrt ne obstaja. Smrt je samo stanje uma.

Tudi v času življenja na Zemlji uporabljamo podobe; s tem, da tukaj »ponovno izumljamo« zgodovino vsakič, ko preletimo slike v mislih. Slike, ki jih obudimo, so naši individualni prispevki k skupnemu kozmičnemu posnetku enega dogodka za drugim. Pričnemo tako, da si naslikamo »prihodnost«, potem pa povzročimo, da se te slike razvijajo in ultimativno tudi pojavijo. Naš trening za to, lahko mu rečemo tudi instinkt, ne prihaja iz dimenzije v kateri živimo, ampak iz tiste, iz katere smo prišli. Pomikamo se skozi življenje in konstantno ponovno izumljamo, ustvarjamo in upodabljamo podobe, brez da bi sploh doumeli, kaj počnemo.

Če bi bili telepatski, bi imeli sposobnost, da bi delili in prejemali naše podobe in misli v fizičnem vesolju. Na žalost se na splošno bitja, ki niso telepatska smatrajo za zastarela in tukaj vstopimo na zelo nevaren teritorij. Žal mi je, da vam moram sporočiti to novico, ampak ljudje na planetu Zemlja ne ustvarjajo veliko spoštovanja drugje. Mi Antarejci upamo, da vam bomo pomagali spremeniti to vašo podobo, pa čeprav to izgleda kot nemogoča naloga.

Če nam uspe povzdigniti človeštvo v telepatsko družbo, ki jo vodi vest, nas čaka velika nagrada. Če nam spodleti, posledice ne bodo tako lepe. Človeška telesa so odličen vir proteinov in vode. Raje, kot da bi dopustili, da se človeška rasa samouniči v nuklearnem holokavstu, obstajajo kolonisti iz sosednjih planetarnih sistemov, ki bi izkoristili priložnost, da požanjejo človeštvo kot hrano.

Verjamem, da nam boste pomagali pri tem, da se izognete takšni usodi.