KAKO IZGLEDA SMRT

Smrt ni nič drugega kot opustitev telesa.

Genetsko vozilo ali enota preneha delovati na svoji lastni, nizki porabi, zaradi starosti, nezgode ali bolezni in se ugasne.

Kaj to pomeni za vas?

Glede na to, da smo vsi bitja navad, nam dejstvo, da nimamo več telesa v katerega bi se lahko vrnili, predstavlja vir frustracije in žalovanja. Ampak poglejte na dobro novico. Osvobojeni ste vsega, kar je ubilo telo.

Znajdete se v prostoru, kjer se dolžina, širina, višina in globina pogostokrat premikajo neodvisno ena od druge ali ena skozi drugo, preko umetne enote merjenja, ki ji pravimo čas. Posledično so oblike zelo drugačne od pričakovanj novincev. Zvok in barva sta pogosto spojena skupaj. Vi, kot duša, ste prisiljeni sintetizirati in organizirati vse svoje prihajajoče percepcije na način, ki ustvari smisel, logiko in red v vsem, kar storite, drugače v trenutku postanete posledica vsega tega, namesto vzrok. Neverjetno je, kako hitro se prilagodimo in koliko rezervne moči imamo, da se prilagodimo. Hitrost, s katero se premaknemo iz posledice v vzrok je točno sorazmerna z našo stopnjo razsvetljenja, kar pa se enači s količino skrivnosti, ki jih imamo in za katere ne želimo, da bi kdo izvedel.

V vesolju smrti skrivnosti ne obstajajo. Vsaka slaba stvar, ki ste jo kdajkoli naredili, v svojem zadnjem življenju in v vsakem drugem življenju, je znana. Prav tako je znana tudi vsaka lepa stvar. Vaš um je razgaljen pred vsemi. In kaj sploh je um ali duša? Nič več kot zbirka podob; album slik, ki vsebuje neskončno izkušenj. Vsaka skrivnost, ki ste jo hranili zase, je sedaj razkrita. Način, na katerega se s tem soočite, je način, na katerega preživite smrt.

Kako sta svetova življenja in smrti identična? Oba sta dimenziji neprekinjenih čudežev, kjer nenehno iščemo že zdavnaj pozabljeno znanje in modrosti, ki jih želimo ponovno pridobiti.

Ko odvržemo telo, našo dušo zajame evforija, ker ni več obremenjena s fizičnim vesoljem in je hkrati sposobna potovati kjerkoli znotraj njega.

Kakorkoli, orientacijska točka je vedno ključnega pomena za spirit, ki se še ni ponovno spoznal z lahkotnostjo popotovanja skozi fizično vesolje, medtem, ko navigira preko telesnosti. Iz tega razloga predstavlja mesto, kjer je fizično telo pokopano vir stabilnosti za tistega, ki je pred kratkim odšel. Primerjajte to idejo z GPS napravo, ki vam pokaže mesto, kjer ste locirani. Mesto pokopa je specifična točka v fizičnem vesolju, na katerega se duša pogosto vrača, da bi locirala točko, kjer je zapustila svojo »lastnino«, svoje telo, da bo ohranjeno za vedno. Služi pa tudi kot zemljevid za »povezovanje točk« v času in prostoru, ki kaže napredovanje preteklih življenj znotraj zgodovine življenja-za-življenjem v popotovanju skozi osebni časovni tok posameznika.

Po drugi strani pa, ali je »povezovanje točk« sploh potrebno?

Če se pomaknete malo višje po lestvici modrosti je kristalno jasno, da v spiritualnem stanju vidite in veste vse in nikoli sploh ne potrebujete orientacijske točke. Ko ste enkrat že razrešili uganko smrti, ni več potrebe po »povezovanju točk«.

Zakaj smo torej tako obsedeni z mrtvim telesom, zakopanim v zemlji?

Ker predstavlja oporo na veliki krivulji učenja spiritualne navigacije, ki jo moramo ponovno odkriti vsakič, ko umremo; razen če seveda ne vemo že vsega, kar je za vedeti medtem, ko smo še vedno živi, kar seveda vemo.

Na tem planetu in številnih drugih njemu podobnih, ljudje ves čas zamenjujejo čas! Ko so zaporniki obsojeni, pravijo, da »služijo težek čas«. Kar v resnici počnejo je to, da »služijo težek prostor«, kajti edina razlika je v tem, da so omejeni proti svoji lastni volji v manjših prostorih kot vsi ostali. Kar pa se tiče časa, služijo iste kazni, kot jih ostali člani človeške rase, znotraj fizičnega vesolja, v vsakem izmed svojih življenj.

Ideja, da je »posmrtno življenje« resnoben, temačen prostor je popolnoma absurdna. V resnici gre za zabavno mesto za obiskati, kajti vsi, ki so tam, so v »ustvarjalnem vzdušju« in ustvarjajo podobe in slike, ki jih lahko vidijo in v njih uživajo vsi. Ljudje se več smejijo, ker jih nikoli nič ne boli. Največ skrbi, ki jih izražajo, so namenjene tistim nesrečnežem, ki so »ujeti tukaj« v fizičnem vesolju, kajti na žalost so človeška bitja obremenjena z izzivi, kako je biti ujet v človeškem telesu.

Posledično je zelo terapevtsko živeti polno in dolgo življenje in se hkrati zavedati obstoja »tistega boljšega sveta«, tistega, iz katerega ste prišli pred rojstvom in tistega, v katerega se boste vrnili potem, ko bo vaše telo preživelo svoj rok uporabe ali pa propadlo zaradi nesreče, poškodbe ali bolezni.

Večina religioznih skupin že celo večnost zavaja ljudi na tem področju. Kradejo vam čas z obremenjujočimi pravili in rituali in nikoli ne dopustijo, da bi si sami ustvarili svojo unikatno pot skozi fizično vesolje. Formula, kateri zmotno sledijo preko svoje predanosti religioznim dolžnostim in obveznostim v imenu »vere«, predstavlja umik iz fizičnega vesolja proti vnaprej zasnovanim osnovnim idejam o tem, kaj leži onstran njega, da posledično ljudje postanejo tako prestrašeni zaradi neobstoječih »prostorov«, kot je na primer »pekel« ali »vice«, da nikoli v popolnosti ne zaživijo svojega potenciala, niti ne uživajo v lepotah svojega lastnega spiritualnega preživetja.

Pridigarji »ognja in žvepla«, ki pripadajo različnim verskim skupinam uporabljajo strah, da si zagotovijo poslušnost. Obstaja simpatična kratica za STRAH (v angleškem jeziku FEAR), kjer črke pomenijo »Lažni dokazi, ki izgledajo resnični« (»False Evidence Appearing Real«). Test verodostojnosti je vedno isti in ponavadi vključuje komponento, kjer pridigarji hočejo nekaj od vas; in ponavadi gre za denar, ali še več denarja ali pa slepo ubogljivost, ki vodi do še več denarja. Žalostno je, da se morajo verski voditelji posluževati strahu, da bi lahko iz svojih ovčic iztisnili čim več denarja. Obstaja toliko drugih perečih vprašanj, s katerimi bi se morali ukvarjati, namesto, da se osredotočamo na neresničnosti, kot so na primer »Satan«, »Hudič« ali »Lucifer«, ali na katerokoli drugo ustvarjalno ime za fantoma temačnosti, ki ga najdemo v religioznih fikcijah.

Organizirane cerkvene skupine ne morejo biti nadomestek za razmerja in povezovanja znotraj članov družine, še posebej med starši in otroci, sorodniki in življenskimi prijatelji. Član cerkve bo redko dal svoje življenje za vas, ampak član vaše družine, bližnji prijatelj ali tovariš v boju ga najverjetneje bo. Ko se ljudje postarajo in pričnejo slutiti, da se jim smrt približuje, se pogostokrat pričnejo zatekati k cerkvam, sinagogam ali mošejam po odgovore o posmrtnem življenju. Tam jim ni ponujena nobena tehnologija, ki bi jih potegnila skozi travmo smrti, ampak jim je namesto tega ponujenih ogromno zakramentov in obredov, ki jim morajo ponavljajoče slediti, kot da je to njihova »priviligirana karta«, ki jim bo zagotovila varni prehod in vstop v iluzijo, ki ji pravimo nebesa; mitološki prostor, kjer svetniki in angeli letajo naokoli in kjer seks nikoli ni dovoljen. Seveda znatne donacije, ki zagotavljajo udobje religioznih skupin nikoli niso zavrnjene ali ne sprejete. Ampak kaj ima religiozni vzrok skupnega s posmrtnim življenjem? V spiritualnem vesolju »svetniki« in »angeli« ne obstajajo. Tam smo vsi enaki, ker smo vedno bili sestavni del Boga. Tisto, kar nas napravi drugačne od ostalih spiritualnih bitij iz drugih galaksij in sončnih sistmov ni nič bolj zakomplicirano kot način, na katerega komuniciramo. Komunikacija poteka preko besed ali preko misli. In ta bistvena razlika predstavlja ultimativni vir naše pogube.

Neskončna dejanja prisile po sledenju ponavljajočih se verskih ritualov so utrujajoča in zamudna, uničujejo samozavest in svobodno voljo. Bitje navade je še vedno bitje. Nikoli ne dopustite nikomur, da izvaja nadvlado nad vašimi dejavnostmi, premoženjem in svobodo. Vaš namen, dokler ste tukaj je, da preko razsvetljenja, razumevanja in čiste modrosti pripomorete k temu, da fizično vesolje postane boljši prostor, ne pa, da sodelujete v robotskem obnašanju, ki ustreza sebičnim potrebam cerkev, svetišč in mošej, ki vas oropajo vaše spiritualne identitete. Nobena od njih ne pozna bistva Boga, torej kako bi vam lahko pomagale pri tem razumevanju?

Ne glede na to, kolikokrat pokleknete, opevate ali molite, medtem, ko ste obrnjeni proti Jeruzalemu, Rimu ali Meki, nikoli ne boste »rešili svoje duše« ali dosegli »odrešitve«. Kako bi lahko »rešili« svojo dušo, če pa vi »ste« duša, ki upravlja s telesom. Nič ni za »rešiti«, ker »vi to ste«! Nadalje, vi ste se ločili od Boga, ampak s trajno pogodbo o večnosti in nesmrtnosti, ki traja za vedno.

Nič ni za »rešiti«, ker nikoli ne obstaja nevarnost, da bi karkoli izgubili. Namesto, da tavate skozi življenje v skrbi, da boste rešili tisto, kar v večnosti tako in tako ste, je veliko bolj pomembno, da pripomorete k temu, da postane fizično vesolje bolj razumen prostor s tem, ko širite razsvetljenje v njega. To dosežete tako, da ustvarjate dobra dejanja. Ampak koliko ljudi poznate na Zemlji, ki prispevajo vsak dan k dosegu tega cilja? Lahko jih preštejem na prste ene roke.

Po smrti ste potegnjeni v magnetni žarek svetlobe k ostalim bitjem, ki so vas imeli radi in katerih življenja so se prepletala z vašim. V trenutku se boste spomnili partnerjev iz stotine milijonov življenj, in ne samo iz vašega zadnjega srečanja z življenjem. Ker čas ni dejavnik, se boste spomnili vsake izkušnje z isto jasnostjo kot te nedavne. Kakorkoli, med tranzicijo vam bodo dajala največ pozornosti bitja iz vašega zadnjega življenja, da se boste lahko lažje soočili s stresom, ki pride iz opustitve telesa. Vsakemu spiritu se boste prikazali takšni, kot se vas spominjajo iz življenja. V posmrtnem življenju ni ogledal. Vaša podoba bo izgledala drugačna za vsakega, ki vas bo prepoznal, ravno tako, kot boste vi videli njih takšne, kot so za vas bili, ko ste jih poznali. Prikazovali se boste tudi na način, ki vas bo najbolj osrečil. Človek, ki je bil star 90 let bo spet izgledal, kot da jih ima 20, če bo le tako želel. In glede na to, da smo vsi živeli nešteto življenj kot moški ali ženske, se prikažemo takšni, kot smo bili v vsakem življenju do tistih, ki so nas poznali v tej specifični vlogi. Vem, da je veliko za obdelati; ampak obljubljam vam, da medtem, ko berete te besede, postajate veliko bolj zavedni in inteligentni, ko se ponovno povezujete in spominjate.

Zakaj ste vse to sploh pozabili?

Vedno, ko poberete novo telo, preživite 9 mesecev v maternici. Novo telo je droben organizem. Veliko je hrupa. Ekstremna temačnost. Potovalna slabost v želodcu vaše matere se zdi kot najstrašnejši cunami. Potem imamo izolacijo in osamljenost, ki sta pravi ubijalki spomina. Zagotavljam vam, da po enem takšnem dnevu pozabite vse. Po devetih mesecih se rodite v praznem stanju. Tako smo tudi planirali. Sistem ponovnega rojstva smo zgradili zato, da vsakega od nas tako močno presuni, da pozabimo vse. Nekatere civilizacije na daljnih planetih so premagale te mehanizme in ovire. Čeprav ljudje na Zemlji tega niste naredili, to ne pomeni, da niste upravičeni prejeti informacij od nas, ki smo.

Življenje in smrt sta cikla. Poznavanje enega dela vas ne pripravi za drugega. Hoteli boste razumeti oba.