KOMENTAR #70

Höllenfeuer

Objavljeno 29. septembra, 2009 ob 7:00

Hvala za odgovor. Na žalost sem ostal še z več vprašanji kot pa odgovori. Morda bi bila tako prijazna, in mi odgovorila še na nekaj vprašanj?

Zemlja je v svojem sedanjem stanju cenjena zaradi njene sposobnosti, da lahko vzdržuje življenje. Ampak ni bilo vedno tako, niti ne more tako ostati za vedno. Samo sonce ima omejeno življensko dobo, in bo sčasoma izgorelo in se spremenilo v rdečega velikana in v tem procesu uničilo planet. Morda bomo razstreljeni od izbruha gama žarkov iz WR 104. Ali pa se bo morda Zemljino jedro strdilo, magnetno polje se bo razblinilo in atmosfera, ki je tako nujna za življenje tukaj bo izginila. Še bolj verjetno se zdi, da bo Zemlja prej ali slej doživela katastrofalno trčenje z drugim nebeškim telesom, kar bo povzročilo množično izumrtje. Še večji problem pa predstavlja človeštvo, s svojim arsenalom tehnologije, ki uničuje planet. Glede na vse verjetne scenarije sodnih dni izgleda gotovo, da je časovna linija Zemlje kot habitata za življenje končna. Zaradi tega mora biti končno tudi število duš, ki lahko med svojim obstojem ta prostor imenujejo za svoj dom.

Če pogledamo na prostranost vesolja z milijardami galaksij, ki vsebujejo na milijarde zvezd, izgleda verjetno, skorajda gotovo, da so bili/so/bodo obstajali tudi drugi planeti, ki podpirajo življenje. Nove zvezde se ustvarjajo ves čas in pridajo k verjetnosti, da bo planet, ki okoli njih kroži sposoben negovati življenje. Torej zakaj vse te skrbi okoli Zemlje? Izgleda, da bi življenje in smrt tega planeta (ki ga naseljuje vrsta surovežev, katerih sposobnost za njegovo uničenje je mnogo večja od katerekoli kozmične nezgode) v univerzalnem merilu predstavljala samo kapljo v ocean.

Drugič, če ima bolj napredna civilizacija tehnologijo, da lahko v trenutku prepotuje vesolje, ali nima potem tudi sposobnosti, da najde planete, ki so kompatibilni z življenjem in še niso bili poseljeni? Ali preoblikovanje ni znotraj območja verjetnosti? Meni izgleda kot dolžnost, da daš drugače mrtvim planetom dar življenja. Ali ne bi bilo bolje porabiti sredstva v ta namen, kot pa rešiti planet pred vrsto bratomorskih manijakov? Ali se na človeštvo gleda kot na univerzalno grožnjo? Kot na neke vrste virus, ki mora biti najprej v karanteni, dokler ne razvije novih tehnologij in načinov transporta. Meni osebno se zdi precej neverjetno, da bodo ljudje odkrili način učinkovitega potovanja po vesolju, še preden se uničijo z orožji masovne destrukcije.

Moje drugo vprašanje se nanaša na Boga in na obstoj po smrti. Če obstaja neskončno število ločitvenih točk od neskončnosti, ali ne obstajajo potem tudi točke vrnitve? Ali se ne moremo odločiti, da se bomo odrekli obstoju, ločenemu od Boga in se vrnili nazaj v neskončnost? V tvojem opisu usode duš, ki so zagrešile srhljiva grozodejstva v fizičnem območju (Hitler, Stalin, itd.) si opisala, da so obsojene na osamljen obstoj, puščene same s spomini bolečine in trpljenja, ki so ga povzročile. Izobčene od vseh drugih. Ampak Bog je ljubezen. Ali jih neskončni ne bi sprejel nazaj? Ali se duša, ki je izčrpana od cikličnega procesa življenja in smrti ne more vrniti v edinstvenost? Ali bi bilo to enako konceptu nirvane? Brez želje po vrnitvi nazaj v fizično območje. Zagotovo sem vse to pozabil. Kako se naj spomnim?

In za konec, kaj lahko naredim jaz ali kdorkoli drug, da bom spodbujal spremembo? Zdi se mi zabavno, da sem v mojem prejšnjem komentarju omenil Billa Maherja. Ravnokar sem prebral pomemben članek o njemu.

Večina od nas jih živi pod vlado teokracij in brutalnih diktatur, kjer govorjenje o spremembi pomeni takojšnjo smrt. Tisti “srečneži”, ki živijo v “svobodnih” družbah “glasujejo” za “spremembo”. Nič ni nikoli narejeno. Verjetno je vse skupaj samo iluzija. Če svetovni voditelji dejansko vedo za obstoj zunaj zemeljskih bitij in našo pretečo pogubo, zakaj vse to zavlačevanje? Ali pa so se podali na običajno pot ne-ukrepanja, in pustijo vesoljcem, da opravijo vso to težko delo?

Leucedendra

Objavljeno 29. septembra, 2009 ob 23:43

Dragi g. Höllenfeuer,

Zemlja je resnično primerna za vzdrževanje življenja, ampak na žalost vzdrževanje življenja, ki išče, da bo uničilo svoj planet ni sprejemljivo za nas, ki smo zadolženi za ohranjanje stabilnosti na svetu kot tudi trajnosti narave. To je jasno razvidno iz smernice številka deset na Vodilnih kamnih, ki predstavljajo naš načrt za vodenje.

Če bi bila tvoja teorija, da bo Zemlja utrpela katastrofalno trčenje z drugim nebeškim telesom bolj verjetna kot pa ta, da bodo verbalni prebivalci na Zemlji povzročili jedrski zlom ali pa klimatske preobrate globalnega segrevanja pravilna, ti zagotavljam, da se ne bi nikoli vmešali.

Če bi na Zemlji telepatsko življenje uspevalo, potem je jasno, da maksimalni potencial ne bi bil dosežen. Obstajajo številna nenaseljena področja na svetu (vzemimo za primer Greenlandijo), kjer bi lahko ljudje, ki prevzemajo odgovornost drug za drugega, povečali svoje število. V večji sliki v neskončnem vesolju, iz dimenzije katerega se vrnemo med procesom ponovnega rojstva ne obstajajo takšne meritve, kot je na primer “končno število duš”. Samo vsevedni imajo roko nad temi razmerji in to je nad “plačilno listo” celo nas, telepatov.

Z absolutno gotovostjo ti lahko zatrdim, da drugi planeti podpirajo življenje. Pravzaprav trilijoni njih podpirajo življenje, kar pa dejansko presega domišljijo vseh, ki živijo na tem planetu, vključno z nami, vašimi gosti.

Formula za spiritualno popotovanje preko vesolja, ki presega tako materijo kot tudi čas je, da začneš na točki vzroka in končaš na točki posledice brez, da bi uporabljal veliko oporo, poznano kot razdaljo. Takojšnjost ni odvisna od razdalje. Ko zapustiš telo, postane tvoje zavedanje te sposobnosti očitno. Vidiš 360 stopinj naokoli in ne samo skozi par oči, ki so last tvojega vozila.

Novi planeti se nenehno pojavljajo. Obstajajo področja fizičnega vesolja, ki gredo v vsakem sektorju in znotraj vsakega portala skozi proces ustvarjanja, snovanja in preoblikovanja. Primerjaj to s celično strukturo človeškega telesa, pri katerem se celice nenehno oblikujejo in preoblikujejo, pa lahko z lahkoto potegneš vzporednico. Odmrli planeti so enostavno »oživljeni« nazaj preko nič bolj kompleksnega kot je ustvarjanje atmosfere, preurejanje energije, da se ustvarijo plini, kot je kisik, ki vzdržuje življenje in spojin, kot je voda, da se zagotovi preživetje. Dejansko gre za preprosto fiziko.

Ljudje so tako egocentrični. Nam se zdi zelo zabavno, da vi kolektivno, kot vrsta verjamete, da se svet vrti okoli vas, da je Bog imel “sina” in vsa ostala psihotična prepričanja, ki se iz enega genetskega labirinta premikajo naprej do naslednjega kot kužna bolezen.

Ali niste niti za trenutek pomislili, da telepatske civilizacije, podobne nam, Antarejcem, sprejemajo odgovornosti za mnogo drugih svetov, takšnih, kot je vaš, in prinašajo “odmrle planete nazaj k življenju”, kot si rekel sam? Seveda. Ravno tako ščitimo planete pred interno smrtjo, tako, kot smo se strinjali početi na tem planetu. Dana nam je bila izbira – rešiti 500,000,000 ali pa nobenega. Ampak rešiti “katerihkoli starih 500,000,000” bi bilo nesmiselno. Teh 500,000,000 si mora dediščino zaslužiti.

Človeštvo v verbalnih kolonijah kot je vaša vedno predstavlja grožnjo sebi, ne nam. Edini element, ki odpravi grožnjo je sodelovanje preko misli. Če je nekdo prizadet, vsi drugi pomagajo. Na vašem svetu ni tako. Bila sem v mnogih mestih, vključno s San Franciscom, kjer imam prebivališče in dnevno videvam ljudi, ki stopajo preko brezdomnih ljudi na pločniku. V telepatski družbi se kaj takšnega ne more zgoditi. Pravzaprav je nepredstavljivo. Človeška sebičnost je najhujša oblika bolezni. Vzrok te bolezni je “biti telo” raje, kot pa resnica – biti kar si kot večni spirit, ki kontrolira telo s predvidljivo fiksno življensko dobo. Vedno, kadar slišimo smeti, povezane s tem, da morate “odrešiti svojo dušo” nam postane slabo. Vi je ne morete rešiti kajti vi to STE!

Če bi za minuto pomislili, da bodo ljudje lahko preživeli še nadaljnjih šest let, ne bi posredovala teh informacij. 93½% odstotkov vas ne bo preživelo. Pravzaprav si želim, da bi imeli 500,000,000 upravičenih. Smo daleč stran od te številke, ker jih je toliko od vas nevrednih. Idealno bi bilo, če bi bili omejeni na to, da izberemo najboljše iz vaše vrste. Ravno nasprotno, smo obremenjeni s problemom, da jih nismo sposobni izbrati dovolj, da bi zapolnili kvoto. Zakaj bi sicer sama objavljala vse te informacije?

Da se lahko vrneš nazaj k Neskončnosti, se moraš vrniti nazaj skozi črvino, ki si jo prvotno izbral za svojo ločitev. Čas je največji sovražnik nas, ki smo ga kolektivno ustvarili. Bog je čista ljubezenska energija, pravilno. Ampak čas smo ustvarili tako, da bo trajal samo za las manj kot pa neskončnost. Omenil si primere tiranov in morilcev v človeški zgodovini, kot na primer Hitler, Stalin, Torquemada, Pol Pot, Atila itd., in da, Bog je neskončna ljubezenska energija. Ampak tisti, ki se morajo soočiti s svojimi lastnimi demoni ( in s tem mislim na mentalne slikovne podobe svojih lastnih zločinov) bodo do takrat, ko se bo čas končal za ta las manj kot pa večnost zdrobljeni do točke nore zmede zaradi paradoksa: Čas se lahko konča samo, ko se bomo VSI mi, ki smo ga ustvarili, odločili, da ni več potreben ali pa bomo nesposobni kakršnegakoli odločanja, razen identifikacije z ničnostjo globokega vesolja. Tisti od nas (in tukaj mislim na vse nas), ki smo se v prvi vrsti ločili od Neskončnosti, moramo najprej premagati zločin ločitve; katerega krivda je najtežji element za premagati v katerikoli dimenziji, kajti izguba Neskončnosti je največja izguba od vseh.

Vprašal si, zakaj se duše ne naveličajo življenja in smrti in se vrnejo nazaj v enost Neskončne povezanosti. Povezano je z vezavami v fizičnem vesolju, kot tudi hrepenenji po umetnih izkušnjah (kot je življenje samo). Vprašal si, kako se lahko spomniš? Več časa, kot preživiš stran od telesa, lažje je obnoviti izgubljene spomine in si povrniti sposobnosti, kot so telepatija in tudi druge spodbude, na primer telekineza, daljinsko gledanje, itd.

Uživam v cinizmu Billa Maherja, ne delim pa njegove slepe vere v človeštvo, da bo rešilo svoje lastne probleme. Mi poznamo realnost tega, s čimer se spoprijemamo.

Sedaj pa za malo tolažbe – Zemlja ni najhujša civilizacija, kar smo jih kdaj obiskali. Obstajajo tudi druge, kjer bitja, podobna ljudem zasužnjujejo eden drugega v popolni temačnosti in izprijenosti, zelo podobno kot kure, ki so gojene v velikih industrijskih farmah in so nato ob določenem času umorjene. Bili so planeti, kjer smo morali uničiti vse. Ni bilo 500,000,000, ki bi jih lahko rešili kot preostale.

Svetovni voditelji nimajo moči ukrepati. So samo ljudje, ki se vsak dan pogledajo v ogledalo v popolnem strahu, ker so v poziciji popolne nemoči. Seveda je ravno toliko takšnih, ki zlorabljajo svojo moč brez, da bi dvakrat pomislili. Vsi ti bodo vrženi v enak jušni lonec.

Naša skrb je za 500,000,000. Njih bomo negovali in jih ljubili in vodili. Potem bomo odšli. In bolj verjetno kot ne, se bomo nekega dne morali vrniti, in ponoviti ves proces znova, kajti, kot si pravilno izpostavil, je proces življenja in smrti in obstoja precej cikličen.

Lucy